Aikido
O Sensei Morihei Ueshiba (1883—1969)

O Sensei Morihei Ueshiba (1883—1969)

O´Sensei Morihei Ueshiba

Aikido je sodobna borilna veščina, ki sloni na znanju starodavnih borilnih sistemov ter samurajski kulturi srednjeveške Japonske. Ustanovil jo je Morihei Ueshiba, ki se ga njegovi učenci širom sveta radi spominjamo pod imenom O’Sensei, kar pomeni veliki učitelj. Njegova izjemna življenjska pot pojasnjuje tudi nastanek aikida in je danes skorajda že prerasla v legendo.

Morihei Ueshiba se je rodil 14. decembra 1883 v mestu Tanabe na Japonskem. Kot otrok je bil bistrega duha, vendar šibkega zdravja in drobne postave, zato mu je oče predpisal ukvarjanje s športom in borilnimi veščinami. Mladi Morihei je kmalu zrasel v krepkega mladeniča in do svojega 30. leta je postal mojster številnih veščin, tako prostoročnih kot tudi z uporabo orožja. V tem času je služil tudi v vojski in čeprav so njegove sposobnosti v boju nadrejeni zelo cenili, je sam že zgodaj spoznal nesmiselnost nasilja. Kljub temu, da je bil vešč bojevanja, pa je še vedno iskal svojo idealno veščino.

Leta 1912 se je Ueshiba s trebuhom za kruhom preselil na otok Hokkaido. V tem obdobju je spoznal dva moža, ki sta najbolj vplivala na njegov razvoj aikida. Prvi je bil Takeda Sokaku, nevaren mož in neizprosen mojster veščine daito-ryu aiki-jujutsu, ki je Ueshibo naučil tehnik, ki so kasneje postale osnova aikida. Drugi je bil Onisaburo Deguchi, ki je na Ueshibo vplival s svojim filozofskih in religioznim naukom, imenovanim omoto-kyo, in ga tudi prepričal, da je začel širiti svoje znanje. Ueshiba je tako leta 1920 odprl svoj prvi dojo, imenovan Ueshiba Juku, kjer je poučeval Takedin aiki-jujutsu. Leta 1924 je z Deguchijem odšel na misijo v Mandžurijo in Mongolijo, ki se je sicer nesrečno končala, vendar je tam Ueshiba spoznal, da je pravi namen borilnih veščin graditi ljubezen, ne širiti sovraštva.

Leta 1927 se je Ueshiba preselil v Tokio in leta 1931 najprej ustanovil svoj dojo Kobukan, kasneje pa še več šol, toda veščino, ki jo je takrat učil, je imenoval še aiki-bujutsu in kasneje aiki budo. Nekoč je njegovi demonstraciji prisostvoval tudi Jigoro Kano, ustanovitelj juda, in bil navdušen nad izvedbo prikazanih tehnik. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne pa se je Ueshiba odpovedal svojemu delu v Tokiu, kjer je poučeval tudi vojaško osebje, in se umaknil v mesto Iwama. Oblasti so takrat želele združiti vse borilne veščine pod eno streho, s čimer pa se sam ni strinjal. Kasneje je večkrat poudaril, da je prav v Iwami izpopolnil sodobni aikido.

Sledila so leta evolucije Moriheija Ueshibe kot človeka ter njegove veščine. Med intenzivnim treningom in meditacijo je dokončno spoznal, da bistvo borilnih veščin ni uničenje nasprotnika, temveč zaščita življenja in skrb za naravo, mir ter napredek. Temu vrhovnemu spoznanju, tako drugačnemu od bistva večine drugih borilnih veščin, je prilagodil svoje tehnike, svoje učenje pa naposled poimenoval aikido - pot harmonije univerzalne energije.

Po drugi svetovni vojni je nova veščina doživela velik razcvet. Pod Ueshibo so se izšolali novi mojstri, ki so ponesli ime aikida po celotni Japonski in kasneje svetu. Z leti je tudi O’Sensei postajal modrejši in bolj umirjen, kar se odraža v mehkobi tehnik, ki jih je učil proti koncu svojega življenja. Še vedno pa je bil sposoben izjemne telesne in duhovne moči in tudi pri 80. letih je bil s svojim nezlomljivim duhom kos vsakemu napadalcu. Do konca življenja je ostal predan aikidu, ki ga je izvajal in poučeval z veliko ljubeznijo in odgovornostjo. Umrl je 26. aprila 1969, obdan z družino in učenci. Njegova zgodba je univerzalna pripoved o pogumnem in odločnem človeku, ki premaga mnogotere težave, preden se dokoplje do globokega spoznanja, ki ga želi deliti z vsem svetom. Prav zato so načela aikida spoštovana v vsaki kulturi.